|
''motiv'', [[samostalnik]] moškega [[spol]]a
'''''Motiv in tema v literaturi'''''
Ukvarjanje s problemi motivov in tem ima dolgo zgodovino. Tone Smolej v knjigi Tematologija: Izbrana poglavja (2007) našteva nekatera pomembnejša imena, med katera prišteva Gottholda Ephraima Lessinga, Augusta Wilhelma Schlegla, Maxa Kocha, Georga Hermanna Möllerja, Friedricha Gundolfa, Charlesa Riccija, Raymonda Troussona, Paula Van Tieghema, Simona Jeuneja, Elisabeth Frenzel, Antona Ocvirka in druge. Raymon Trousson na primer kot motiv opredeljuje neko vedenje (npr. upor.), osnovo, še neindividualizirano situacijo (npr. spor dveh bratov), temo pa kot individualizacijo motiva, prehod od splošnega k posebnemu (motiv spora dveh bratov postane tema, ko govorimo, recimo, o sporu med Eteoklom in Polinejkom ali Kajnom in Ablom).
Elisabeth Frenzel, avtorica leksikona Stoffe der Weltliteratur (1992), kot temo ne razume neobdelane zunajliterarne snovi, surovine, temveč jo opredeli kot tisto, kar se izven literature oblikuje v fabulo ter se kot doživetje, vizija, poročilo, spomin, izročilo mitov in religije ali zgodovinski dogodek s pomočjo pisatelja prenese v umetniško podobo. Elisabeth Frenzel snov ločuje od tem, za katere pravi, da so večkrat manj snovne in bolj abstraktne, ter od motivov, ki jih opredeljuje kot manjše in bolj snovne. Snov je sestavljena iz verige ali kompleksov motivov. Njeno razumevanje teme v knjigi Dictionary of literary themes and motifs (1988) potrjuje tudi Jean-Charles Seigneuret. Temo poimenuje kot logično ali kronološko organizirane dele literarnega dela, ki se nanašajo na človeško bivanje ali dogodke. Pravi, da gre za zaokroženo in racionalno dojemljivo celoto, smiselno epizodo, torej za razumljiv predmet literarnega dela.
Matjaž Kmecl v knjigi Mala literarna teorija motiv razume kot značilen pomensko zaokrožen položaj, izluščen iz splošne snovi. Piše, da snov občutimo kot posplošenost, motiv pa kot nekaj oprijemljivega, določenega, enkratnega, dinamičnega, kot gibanje. Motiv je torej del snovi, ki se preoblikuje v poseben, značilen ter človeško pomenljiv in ponovljiv položaj. Za temo Kmecl pravi, da je v bistvu snov, vendar tista, ki je v literarnem besedilu tehtnejša za sporočilo. Največkrat označuje smiselno ali ideološko opredeljeno snov.
Miran Hladnik snov enači s tematiko. Temo označi kot problem ali problemsko območje znotraj tematike, pri čemer tematika označuje material, tema pa idejno ali duhovno plat teksta. Motiv pojmuje kot najožjo tematsko enoto. Na podlagi glavnega motiva lahko določimo temo, vendar Hladnik ugotavlja, da je včasih med temo in glavnim motivom težko ločiti, še posebej v primeru, kadar slednji ni nosilec teme.
Janko Kos v Literarni teoriji (2000) motiv in temo opredeljuje kot vsebinski enoti, ki nastajata na podlagi zunajliterarne snovi in obstajata iz najmanjših enot literarnega dela, torej iz snovno-materialnih, idejno-racionalnih in emotivno-afektivnih prvin. Marko Juvan v knjigi Literarna veda v rekonstrukciji (2006) njuno definicijo zastavi nekoliko širše. Razume ju ne le kot enostavna vsebinska elementa notranje zgradbe literarnega dela, temveč kot kontekstno pogojeni in medbesedilni shemi predstavljanja, saj se s časom in s kopičenjem tekstualizacij človekovih izkušenj spreminjata v obča mesta kulturnega spomina ter tako postaneta skladišči za zapisovanje fiktivnih zgodb in hevristična modela za človekovo dojemanje vsakdanjega življenja. Tako razumljena tematologija lahko postane sredstvo za rekonstruiranje kulturne zgodovine. Pisec si z motivom in temo osmišlja doživljanje sebe in okolja ter verbalno oblikuje svoj besedilni svet, bralcu pa omogočata razumevanje teksta.
Po Kosu je motiv vsebinska enota v besedni umetnini, v kateri prevladujejo predvsem snovno-materialne prvine, ki imajo lahko konkretno (v tem smislu govorimo na primer o motivu Romea in Julije) ali splošno podobo (motiv nesrečnih ljubimcev). Bistvena značilnost motivov je, da se lahko v spremenjeni podobi pojavljajo v raznovrstnih besedilih. Do motiva pridemo torej predvsem s primerjavo različnih del, kar potrjuje tudi Juvan. V knjigi Literarna veda v rekonstrukciji (2006) zapiše, da se ne samo motivi, temveč tudi teme v mnogih delih pojavljajo v različnih variantah in delijo tekst na takšne predmete, prostore, like, dogodke in situacije, ki dobivajo svoj pomen s primerjavo z že videnim ali že branim. Bralec lahko tako opaža, kako vsako literarno delo kljub individualnim posebnostim variira z že znanim, spominsko shranjenim gradivom.
Po Kosu je tema literarnega dela sestavljena predvsem iz idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih prvin in v širšem smislu pomeni predmet, o katerem se piše. Preko teme bralec razume smisel in pomen teksta, osebe, dogodke ter situacije; lahko se ponavlja v različnih literarnih delih. Juvan jo razume kot stičišče in pojmovno tvorbo, ki nastane ob umeščanju literarnega dela v širši kontekst in preko katere bralec razume smisel in pomen teksta, oseb, dogodkov ter situacij. V primerjavi z motivom je bolj idejna, duhovna, abstraktna. Pri motivih gre za šablonizirane elemente, ki tvorijo predmete in sestavljajo zgodbo, teme pa se nanašajo na pomenska polja in osmišljajo motive. Kadar opažamo prevlado idejno-racionalnih sestavin, lahko govorimo o ideji, če le-ta na določenem mestu izstopi v obliki izrazite refleksije o tezi ali tendenci. Ob združevanju idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih prvin, ki se nikjer ne zgostijo v nauk, ampak kažejo širši pogled na življenje, govorimo o problemu. V liriki, dramatiki absurda ali francoskem romanu lahko prevladujejo afektivno-emocionalne prvine, vendar Kos pravi, da gre v tem primeru bolj za čustveno stanje ali razpoloženje.
''
Uporabljena literatura:''
Elisabeth FRENZEL, 1992: Stoffe der Weltliteratur. Stuttgart: Kröner.
Miran HLADNIK, 1990: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba.
Marko JUVAN, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: literarno-umetniško društvo Literatura.
Matjaž KMECL, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović.
Janko KOS (ur.), 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Jean-Charles SEIGNEURET (ur.), 1988: Dictionary of literary themes and motifs. New York, Westport (Conn.), London: Greenwood Press.
Tone SMOLEJ, 2007: Tematologija: Izbrana poglavja. Ljubljana: Študentska založba.
Raymond TROUSSON, 1981: Plaidoyer pour la Stoffgeschichte. Revue de Littérature comparée 38. 101114.
{{Prevodi}}
|
